Intervju Ane Udovič s Uršulom Lipovec Čebron objavljen na N1 u cijelosti je dostupan ovdje.
Omenili ste, da so smrti migrantov na mejah temačna tema, o kateri se malo ve. Da tudi uradnih statistik o tem ni. Ali imate podatke o tem, koliko je teh smrti?
Kljub temu da imamo statistike za skoraj vse, nimamo nacionalnih statistik, ki bi jih vodila država v primeru migrantov in beguncev, ki umrejo v Sloveniji. Z raziskovalkami in raziskovalci ter aktivisti in aktivistkami iz Slovenije in Hrvaške poskušamo zbirati informacije. To delamo tako, da sledimo medijskim poročilom, poročilom nevladnih in aktivističnih organizacij ter hodimo na lokacije, kjer so pokopani ali čakajo na pokop.
Samo v občini Črnomelj je bilo – po statistikah lokalne komunale in podatkih sogovornikov – v zadnjih štirih letih osem utopitev v Kolpi. Ravno ta teden je ob Kolpi umrla vsaj še ena oseba. Hkrati pa moramo vedeti, da marsikdo umre, ko je verižno vrnjen iz Slovenije, kar pomeni, da lahko umre v bližini slovenske meje na Hrvaškem.
Smrti so zelo različne, večinoma pa gre za zelo mlade ljudi. Osebno me je najbolj pretreslo dejstvo, da za nekatere ljudi še vedno ne vemo, kdo so – pokopani so kot neznane osebe. Na nacionalni ravni ni službe ali organizacije, ki bi se ukvarjala s takimi smrtmi, ki bi bila vedno pripravljena nuditi podporo svojcem pri iskanju trupel oziroma pri iskanju identitete pokojnika. To delo pade na lokalne skupnosti, lokalno policijo, reševalce, komunalo.
Pri smrtih na meji se mi zdi ključno to, da bi jih z lahkoto preprečili. Še bolj tragično pa je, da ostajajo popolnoma nevidne in neproblematizirane v javnosti, zaradi česar se bodo še naprej dogajale. Ravno zato se mi zdi pomembno, da poskušamo raziskovalke in raziskovalci, ki raziskujemo to morbidno temo, vsaj na ravni kolektivnega spomina ohranjati neko drobtinico o življenju in smrti tega človeka.
