Barbara Smajlia “Nihče na pogrebu ne izgovarja njihovih imen, nihče ne joče na njihovih grobovih”

Barbara Smajlia “Nihče na pogrebu ne izgovarja njihovih imen, nihče ne joče na njihovih grobovih”

Barbara Smajlia i N1 SLO u članku “Nihče na pogrebu ne izgovarja njihovih imen, nihče ne joče na njihovih grobovih” prenose izjave Uršule Lipovec Čebron, Marijane Hameršak i ERIM-ove fotografije i kartu.

V slovenskih rekah, gozdovih in na cestah umirajo ljudje, za katere se zdi, da so nevidni. Njihove smrti v javnosti niso problematizirane. Na njihovih pogrebih nihče ne žaluje, njihove grobove umikamo na rob pokopališč. Imena pogosto dobijo šele potem, ko so že pokopani.

Balkanska migracijska pot je polna nevarnosti. Ljudje, ki se podajo po tej poti, pravijo, da gredo na gejm, igro. Tukaj namreč ne veljajo pravila in se ne spoštuje mednarodno pravo, potovanje po tej “oboroženi pokrajini” pa zaznamujejo neusmiljene vremenske razmere, neprehodni gozdovi, deroče reke, divje živali in neprepusten azilni sistem, ki ga varujejo tudi ograje in pogosto nasilni varuhi reda. Številni so od verižnih vračanj izčrpani – vrnjeni so bili lahko tudi že več desetkrat. Marsikdo pa na tej poti tudi umre. Novomeška policija je pretekli teden iz Kolpe povlekla še eno truplo neidentificiranega moškega. Po neuradnih podatkih gre – tudi tokrat – za begunca. A tudi po svoji smrti ti ljudje ostajajo marginalizirani – “drugi”, “odvečni”.

Groblje Sv. Tereza, Moravice, 31. 5. 2022. Foto: Marijana Hameršak
Hrvatski